Andrej Gogala : Čebele Slovenije

Dolg opis

V knjigi so predstavljeni taksonomija in sistematika čebel (Anthophila) in njihova biologija: zbiranje in prenašanje hrane, vedenje izbirčnih čebel, ki so vezane na določene hranilne rastline, načini gnezdenja, kukavičje čebele, ki odlagajo jajčeca v gnezda drugih vrst, vedenje in prilagoditve samcev. V poglavju o raznovrstnosti divjih čebel so opisane spremembe v slovenski favni. Po avtorjevem mnenju so predvsem posledica sprememb podnebja in izjemnih vremenskih razmer. Večji del knjige obravnava družbeno življenje čebel, predvsem prvotnejše socialne oblike, ki nam olajšujejo razumevanje razvoja družbenih skupnosti. V poglavju Poti in stranpoti evolucije avtor opisuje dolgoročno prednost vrst z družbenimi ali simbiontskimi povezavami pred vrstami, pri katerih se zaradi prevlade najmočnejših in največjih osebkov v medsebojnem boju povečuje velikost osebkov in zmanjšuje njihovo število. Nadaljuje ga poglavje o različnih oblikah družbenih skupnosti, s primeri pri čebelah. V zadnjem poglavju so predstavljene družine in rodovi čebel, ki živijo v Sloveniji. Velika vrednost knjige je tudi 154 izvirnih fotografij različnih vrst čebel, ki ponazarjajo njihovo vedenje v naravi. Čebele so kot opraševalke mnogih rastlin nepogrešljive za obstanek kopenskih življenjskih združb. Človek že dolgo ceni medonosne čebele, ki jih goji za pridobivanje medu, voska in drugih dobrin čebeljega panja. Vse bolj se tudi zaveda pomembne vloge čebel pri opraševanju rastlin, ki je potrebno za dobro rodnost. Toda le malo ljudi poleg domače čebele pozna tudi množico večinoma samotarsko živečih vrst, ki nam medu in voska ne morejo dati, vendar imajo pri opraševanju prav tako pomembno vlogo. Ponekod gojijo nekatere samotarske čebele in čmrlje, ki so uspešnejši pri opraševanju določenih kulturnih rastlin, kot sta paradižnik in lucerna. Večina čebeljih vrst pa je zaradi človekovih dejavnosti vedno bolj ogrožena. Avtor je raziskoval družbeno vedenje vitke čebele Halictus scabiosae in pri njej opazoval nastajanje novih skupnosti iz osebkov, ki izvirajo iz različnih gnezd na istem gnezdišču. To opazovanje je le eden izmed razlogov, da avtor zavrača nekoč prevladujočo teorijo o razvoju družbenih skupnosti zaradi ozke genske sorodnosti med člani skupnosti. Posebej je predstavljena endemična vrsta, razširjena na kraškem robu od Italije prek Slovenije do Hrvaške. Razvoj jalovih delavk, ki pomagajo skupnosti, vendar se same ne razmnožujejo, je razumljen kot razvoj nadorganizma, ki ga v celoti določajo geni spolnih osebkov. Jalove delavke so le ena izmed lastnosti, ki maticam omogoča uspešno razmnoževanje. Nadorganizmi, razviti pri žuželkah in tudi nekaterih drugih živalih, so primerjani s telesom večceličnega organizma, ki je skupnost celic, od katerih za razmnoževanje skrbijo le spolne celice.