Matej Krajnc: Preteklost

Preteklost Matej Krajnc

Zbirka nesonetnih pesmi iz obdobja med 2001 in 2005.

Lastnost	Vrednost
Založba	Matej Krajnc
Spremna beseda	Matjaž Zaplotnik
Leto izdaje	2005
Strani	90
Jezik	slovenski
Tip datoteke	epub
ISBN	9789619615508

Izvodov na voljo:

Prost
Prost
Prost
Zaseden

Še 3 dni 35 min in 6 sekund

Kupi Izposodi

Dolg opis

Zbirka PRETEKLOST je zbirka nesonetnih pesmi, ki so nastajale med leti 2001 in 2005. Objavljal sem jih na Radiu Slovenija in v revijah Zvon in Mentor. Med omenjenimi leti sem izdal dve zbirki sonetov (2003 in 04) in dva izbora pesmi (tudi 2003 in 04).

V zbirko PRETEKLOST sem sprejel tudi večino besedil s plošč VSE PESMI SO TIHE (2002) in LIKVIDAMBER (2004), ki sicer veljata za moji najbolj cenjeni glasbeni deli. Na teh dveh ploščah sem tudi sicer začel dokončno zavestno združevati poezijo in glasbo.

PRETEKLOST ima naslovnico, ki sem jo poprej uporabil za ploščo VSE PESMI SO TIHE, fotografija pa je nastala leta 1999.

Spremno besedo k zbirki je napisal Matjaž Zaplotnik, kritik revije Literatura in takratni tehnični urednik strokovne slavistične revije JEZIK IN SLOVSTVO. (Avtor, 2005)

In s čim »preseneča« Matej Krajnc v pričujoči zbirki? Zlasti s tem, da tokrat ni satirični komentator, kakršen se je pojavljal npr. v Vsakdanjosti in Treh pesnitvah, ali »rock sonetist«, kakršnega vidi dr. Boris A. Novak v izboru pesmi Umila me je neka čudna rosa, temveč (zgolj) lirik, zazrt vase in v svojo preteklost. Pesmi v zbirki vežejo skupaj motivi spominjanja in minevanja ter eksistenčna negotovost, podana že v uvodni pesmi: »Kdo ve, če se zgodijo / človeku v življenju stvari / samo zato, da se njihov duh / vrača in ga mori.« Pesnik zmore negotovo občutje iz citiranih verzov še potencirati z domiselno vizualizacijo preteklosti, ko podobe iz preteklosti postanejo dejanske podobe, torej slike in fotografije. Tako Krajnc v pesmi Oljnate podobe se kopičijo pred menoj kot plesalke zapiše: »Oleseneli večer je pravzaprav slika. Slika iz preteklosti. / Takšna, kot bi jo naslikal Hieronimus Bosch.« Najbolj nasičen mozaik takšnih in podobnih »slik iz preteklosti« pa Krajnc naniza v pesmi Vsak dan me pozdravi z drugačnim odtenkom glasu, ki je s svojim – skorajda strojanovskim – eklekticizmom ena najbolj opaznih pesmi iz te zbirke. Ponekod – še posebej v ciklu Akvarelopisi jeseni – je motiv časovnega minevanja upesnjen z uporabo simbolike letnih časov, drugod pa trpko atmosfero razveseljujejo redki humorni vložki, ki so očitna stalnica Krajnčeve poezije, vendar jih je v tej zbirki treba iskati med vrsticami. (Matjaž Zaplotnik)