Milan Petek Levokov : Pesnike streljat – šus v glavo in pika!
Podrobnosti knjige
Humor in satira / Poezija in dramatika
Pesnike streljat – šus v glavo in pika! Milan Petek LevokovPesniški recital za pet oseb in psa
Pesnike streljat – šus v glavo in pika je dokaz, da je danes še vedno mogoče ustvarjati literaturo s klasičnimi etičnimi principi v njenem jedru, pri tem še daleč ni nujno, da le-to zapade v morebitno moraliziranje. Pesniški jezik songov je razumljiv, seže od tradicijonalnega verza do svobodnega verza. Čeprav pomeni v fizičnem obsegu le snopič poem in songov, predstavlja s svojo izvirnostjo in odsotnostjo podobnega v slovenski poeziji, nujno potrebno osvežitev, ki bo zagotovo našla svojo bralno publiko. (Revija Provinca, 2016)
Lastnost | Vrednost |
---|---|
Založba | Društvo MAUS |
Spremna beseda | Revija Provinca |
Leto izdaje | 2016 |
Strani | 40 |
Jezik | slovenski |
Tip datoteke | epub |
ISBN | 9789619391952 |
Izvodov na voljo:
- Prost
- Prost
- Prost
-
Zaseden
Še 3 dni 35 min in 6 sekund
Pokukaj v knjigo
Dolg opis
Milan Petek Levokov: Pesnike streljat – šus v glavo in pika
V nasprotju s poeti, ki iščejo v poeziji skrivnosti in zavetišče, v njeni izmuzljivosti presoje besed in misli, se pesnik Milan Petek Levokov v zbirki poemov in songov Pesnike streljat – šus v glavo in pika, sicer pesniškemu recitalu za pet oseb in za psa, kot to sam poimenuje, ne ukvarja s stvarmi, ki so tuje
človeški pameti oziroma spoznanju. V sicer zagonetne probleme zareže z jasnim razumom, čisto emocijo; in seveda s satiro, humorjem in grotesko, česar vsega izrazit mojster je tudi v prozi. Pesnik se nam (znova) pokaže kot odprt in angažiran ustvarjalec, ki s svojim trdno zgrajenim svetom idej, ocen in vrednotenj odgovarja na izzive sodobnosti ter z vsem instrumentarijem, ki mu je kot umetniku na voljo, razgalja družbo in njene mehanizme.
V njegovem središču so vsa vprašanja, ki sodijo v jedro poezije, pri tem pa ne zakriva svojega kritičnega odnosa do najbolj ključnih problemov življenja kot posameznika ali kot delčka današnje, že skoraj atomizirano razdrobljene in alienirane družbe. Dotika se večno tekočega in izmuzljivega časa,
odnosa do morale, boga, pa tudi vprašanja minljivosti. Njegovo slikanje mizerije vsakdanjega življenja, včasih naivno, včasih prozaično, bralca ne pušča neprizadetega. Vsaka njegova poema zahteva od bralca odziv, tako racionalni kot čustveni.
(Provinca, Revija za umetnost in dialog kultur, 2106)