Aleister Crowley : Knjiga Modrosti ali Norosti

Dolg opis

UVOD

V PRVO ANGLEŠKO IZDAJO

Pričujoča knjiga ima za sabo zelo nenavadno zgodovino. Gre za eno od mojstrovin preminulega Aleistera Crowleya, zaključena ob koncu prve svetovne vojne, v marcu l. 1918 e.v., ko so t.i. sile osi začele izgubljati vojno. Doživela je več poskusov objave, kar dva, preden je dejansko izšla. Nazadnje je bila za tisk pripravljena v Angliji, toda avtorjeva smrt, 1. Decembra leta 1947EV, je botrovala dejstvu, da je bil izid do nadaljnjega prestavljen.

To je ena od Crowleyevih najslavnejših in najglobljih knjig, v katero je izlil vso svojo kri. Ker ni boljše poti, da bi pojasnili, zakaj in kako je bila napisana, nam bo to povedal avtor sam. Sledi citat iz njegovih autohagiografskih Izpovedi:

Liber Alef, Knjiga Modrosti ali norosti, je imela za namen pojasniti srce moje doktrine v najglobljih in najdelikatnejših dimenzijah. To je ena najbolj napetih in najintenzivnejših knjig, kar sem jih imel kdajkoli priložnost napisati. Misel je tako skoncentrirana in, če naj uporabim besedo, nervozna, da jo je pomenilo tedaj napisati, kakor tudi sedaj brati, domala nevzdržen napor. Spomnim se, da sem noč za nočjo sedel za svojo mizo - bila je ena najhujših zim, kar jih pomni New York, a četudi bi centralno ogrevanje bili sami plameni pekla, dvomim, da bi mi bilo kaj topleje. Noč za nočjo sem sedel rigidno kot mrlič in ledeno hladen; moje celotno življenje je bilo skoncentrirano na dve točki, majhen delček mojih možganov, ki si je dajal opravka z delom, ter desno zapestje in prsti. Popolnoma jasno se spomnim, kako se mi je zdelo, da moja zavest izhaja iz povsem mrtve lakti.

Knjiga je napisana v prozi, vendar vsebuje tolikšno formalno cirkumskripcijo, da je eminentnejša od vsega, kar je možno v poeziji. Omejil sem se tako, da sem ustvaril točko obravnave za vsako od dotičnih tem na eni sami strani papirja. Pisati je pomenilo akutno agonijo, podobno tisti pri Asani, in napor me je tako zelo odmaknil od siceršnje človeške zavesti, da je bilo v njeni nenaravnosti nekaj neizrekljivo grozljivega, ko sem se ob zori spravljal spat, v upanju da se bom vsaj malo pogrel ob samozadovoljni 'Kameli'. (The Confessions of Aleister Crowley, ed. John Symonds in Kenneth Grant, 1969 e.v., str. 831-832. )

Ko je začel pisati Liber Aleph, je bil Crowley prepričan, da jo naslavlja na svojega magijskega "sina", O.I.V.V.I.O., za katerega je tedaj verjel, da bo otrok, prerokovan v Knjigi Zakona. Na mnogo načinov je temu sinu skušal pomagati pri njegovem napredovanju. S tem je izpolnjeval samo prerokbo* iz Knjige Zakona, AL III: 47:

To bo njegov otrok & to na čuden način. Naj se nikar ne žene za tem, kajti na ta način on lahko samo odpade.

Vse do leta 1919 e.v. so okoliščine Crowleyu dopuščale vztrajati v prepričanju, da bo O.I.V.V.I.O. "otrok" obljubljen v LIBRU AL (čeprav je v samadičnem pisanju samega Libra Aleph predvidel -glej poglavje 166- resnico o tej stvari). Od tedaj pa so se začele dogajati stvari, ki so Crowleya prisilile, da je podvomil zoper vsako svojo željo in up. Leta 1924 e.v. je postalo dokončno jasno, da O.I.V.V.I.O (Moto "sina" ob prevzemu stopnje Magister Templi) ni uspel popolnoma izničiti svoje osebnosti.3

Toda kaj je to pomenilo Tajnim Poglavarjem, ki so svojo mrežo tako razpeli okoli Pisarja, da se je motiviran z vsem bogastvom ljubezni svoje narave tako potrudil pri tem ogromnem naporu?

Kajti v določenem smislu je Liber Aleph naslovljen na otroka Velike Divje Zveri, in otrok človeka** je človeštvo; v drugem smislu pa se bo otrok prerokovan v AL šele pojavil - ob svojem primernem času.

Zato sedaj, za tega otroka in njegove brate in sestre vsepovsod po svetu, objavljamo to delo, v času, ko nas je občutek frustracije na vseh kontinentih globusa privedel do vizije skoraj popolnega kaosa.***

Fra. Saturnus