Alenka Jensterle Doležal : O ljubezni, vojni, izgubi in pozabi

Dolg opis

O avtorici

Alenka Jensterle Doležal je slovenska pesnica, prozaistka in znanstvenica, ki živi v Pragi na Češkem.
Leta 1983 je diplomirala iz slovenščine, primerjalne književnosti in filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, magistrirala je iz slovenske književnosti (1989) in na isti fakulteti leta 2000 doktorirala z disertacijo o Antigoni v zahodno- in južnoslovanskih dramatikah sredi 20. stoletja. Že več kot dvajset let predava slovensko književnost in slovanske književnosti na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. Do zdaj je izdala pet znanstvenih monografij in številne članke v slovenščini, češčini in angleščini. V tisku je njena šesta monografija o slovenskih pesnicah iz obdobja moderne Slovene Women Writers at the beginning of the 20th Century. Je tudi urednica in sourednica dveh zbornikov in dveh skupinskih monografij (zadnja je o Ivanu Cankarju). Prizadeva se za kulturne in znanstvene povezave med Slovenijo in Češko republiko.

Izdala je šest pesniških zbirk (eno v češčini): Juditin most (1991), Pokrajine začetka (1993), Přeludy (Prividi, 1996), Zapisi za S. G. (2006), Pesmi v snegu (2012) in Nostalgične pesmi (2018). Napisala je dve prozni deli: romana Pomen hiše (2015) in Temno mesto (1993). Nekatere njene pesmi in deli proze so bili revialno prevedeni v češčino, poljščino, angleščino, srbščino, hrvaščino, makedonščino, romunščino in albanščino in bilo objavljeni v  različnih slovenskih, čeških, ameriških in poljskih antologijah in revijah. Tri leta je bila v Pragi glavna organizatorka pesniškega festivala Mladi mesec – festivala slovenskih pesnic na Češkem (2015, 2016 in 2017), iz katerega je izšla slovensko-češka antologija pesmi Mladi mesec. Sodelovala je na več pesniških festivalih in literarnih branjih na Češkem, Poljskem in v Sloveniji.

Povzetek:
Roman je dialoška in večplastna pripoved o drugi svetovni vojni, o vseprisotnih smrtih in o povojnem nasilju, kar zaznamuje tri generacije protagonistk. V ospredju so tri ženske osebe: Veronika, Julča in Ana. Njihovi dialogi in monologi se prepletajo in časovne perspektive se v fragmentih mešajo.
Veroniko so po drugi svetovni vojni likvidirali v  socialističnih čistkah. Njena smrt je vplivala na usodo tako njene hčerke Julče kot tudi na življenje njene vnukinje – slikarke Ane. Pripoved Julče je tudi pripoved o vasi, ki v vrtincu vojne apokalipse skoraj izgine in o travmah, ki se prenašajo na druge generacije. Nasilja in smrti v spominih preživelih ostajajo, v svojevrstni obsodbi nasilja in nesmiselnih, grotesknih smrti je genealogija Julčinih sorodnikov sestavljena iz zapisov o mrtvih in izginulih. Devetdesetletna Julča v pripovedni sedanjosti končno spregovori kot pričevalka in prvič poizkuša razkriti svoji hčerki Ani, kaj se je med drugi svetovno vojno v njeni vasi dogajalo, kako jo je to kot otroka in pubertetnico zaznamovalo in kaj se je zgodilo z njeno mamo takoj po drugi svetovni vojni v represivnih razmerah nove socialistične Jugoslavije. S pripovedjo o smrtih se starka kot novodobna Šeherezada bori proti pozabi demence, ki jo na koncu pogoltne. Roman zaznamujeta poetičen stil, ki razkriva zapleteno notranje življenje oseb in »raztrgana« pripoved, katere celoto sestavljajo
fragmenti.

Odlomek: „Mrtvi se mi vračajo, živi so mrtvi in mrtvi so živi. Zdaj ko večino časa preživim v sobici Doma za ostarele in sem večinoma sama, tudi osamljena, sem tudi jaz bolj mrtva kot živa. Čakam samo na hčerkine obiske. Poleti ostaja dlje časa tukaj in vedno pride ob torkih in sobotah. Na koledarju si te dneve posebej označim z rdečim kulijem, vsak dan si tudi pišem dneve, da jih ne pozabim. Kadar je ni, se izgubljam v spominih. Ležim na postelji in se spominjam – to je moje dnevno opravilo. Skozi okno gledam na gore, ki spreminjajo svojo podobo glede na letni čas, in se spominjam. Spomladi gore izgubljajo sneg in pozno jeseni belina spet pokrije rjave vrhove. Podoba gora je moja edina zveza z realnostjo. Kot bi mi pogled na gore odgrinjal preteklost.

Iz spremne besede:

Obenem pa je ta roman poseben zaradi izražanja ženske vojne in povojne zgodbe. Ta ostaja po navadi prezrta, v romanu Alenke Jensterle Doležal pa je dobila svoj glas. Na vojnem področju, na katerem poteka zgodba, se je menjavalo nasilje Italijanov, Nemcev, partizanov, belogardistov in domobrancev, sredi tega vojnega kaosa pa so bile ženske odrinjene v ozadje. O njih, njihovem trpljenju, skritih borbah in čustvovanju ni nihče razmišljal. Njihovo nenehno, vsakdanje garanje za družine, za bolne in v vojni ranjene domačine je bilo samoumevno. Ampak kaj je to pomenilo za njihova življenja? Kakšen vidik so te ženske sploh imele? – Vse to je razvidno iz romana o Veroniki, Julči in Ani. Prva in druga sta bili vzgojeni v popolnoma patriarhalnem okolju, v katerem ni bilo prostora za nobeno žensko individualnost – ampak mama Veronika si jo je jemala vsaj s čudovitim petjem. Toda njena hči Julči, po vojni nasilno osirotela in brez posebne izobrazbe, je lahko postala le tovarniška delavka. Nase pa je vzela še osamljeno življenje ločene ženske. Šele njeni hčerki Ani se je iz tega brezperspektivnega okolja uspelo izviti, si poiskati pot do izobrazbe in tudi do lastne umetniške poti. Njeni predhodnici, babica in mama, pa te možnosti sploh nista imeli. Njuno življenje je potekalo kot življenje za druge. Tako nam ta roman pripoveduje tudi zgodbo o ženskih usodah v sredini prejšnjega stoletja na Slovenskem in o njihovih svetovih brez možnosti pobega z vnaprej določene »ženske« poti. Roman je napisan v zelo občutljivem, pesniškem jeziku, ampak tudi z nevsiljivim sporočilom, da lahko človek izhod iz trpljenja ter čustveno pomiritev najde v umetnosti.

prof. dr. Silvija Borovnik