Miha Remec : Lovec na čutenja

Dolg opis

Kaj je tisti, ko lovi, in kaj je, ko ulovi, je os njegovega tematiziranje. Lovec lovi in plen je ulovljen; toda, ali se razmerje ne obrne, ne obrača, je mar res ves čas isto in enako? To je začarani krog in sklenjeno vprašanje, na katerega ni pravega odgovora. Rešitev je v izhodu, ki je lovčeva smrt, s katero ohrani pri življenju "ulovljenca".

Sporočilo, ki ga posreduje na ta način, je izredno etično in humano: ne ubijati, nikakor ne ubijati. Čeprav ga, lovca, sprva, prvič, zanese, se pozneje izkaže, da je to predvsem posledica manipulacije, ki jo narekuje vrsta in nivo eksistence v družbi daljne prihodnosti, kjer je človek nižje in podrejeno bitje. S tem se razkrije še dodatni, večstranski in večpomenski odnos. Človek je namreč v tej družbi vpet med eno, višjo vrsto (gospodar) in drugo (nižjo?), ki je za razliko od njega svobodna, prosta, čeprav skrita. Stiska, v kateri se znajde človek – lovec, ne dopušča kompromisa, ampak terja odločitev – v prid ene ali druge strani.

Obe možnosti pa sta njemu v pogubo. Ali v psihično in v tem nadaljevanje zasužnjene eksistence, če pokonča "plen", ali pa v fizično, eksistenčno, ki je drugačna, manj usodna, ker ohrani bitje, ki bi ga sicer, tudi če bi hotel ostati živ, a kljub temu zasužnjen, moral ubiti. S slednjim sporočilom se avtor približa visokoetični filozofiji C.D. Simaka, ki rangira živa bitja izrazito in strogo po etičnih kriterijih in kjer zato človek ni ravno najbolje zapisan.