Igor Plohl : Ne domišljaj si!

Dolg opis

Postopki, uporabljeni v knjigi, nam s skoraj naturalističnim opisovanjem (nam tako samoumevnega in tudi tabuiziranega) telesnega prikazujejo, kakšni tujci smo z lastnimi fizisi. Na momente humoren odnos do tegob, s katerimi se mora spoprijeti mladenič, prej poln energije in zagona in na začetku učiteljske kariere, tragično obrača v optimistično. Osebe v knjigi so sicer realne, kot se za avtobiografsko izpoved spodobi,  a ideja je vsekakor tudi literarna in vsesplošno življenjska: kako odvisni smo od načrtov; kako je velikokrat prihodnost tista, ki je naša sedanjost, in kako malo je sedanjost ta, v kateri smo pripravljeni živeti.

Avtor se sicer ne odpove lastni perspektivi, a ta ni edino, kar želi z nami podeliti. Velikodušno nas popelje po zamolklih, zadušnih prostorih tesnobe, bolnišnic, strahu, jeze, a tudi upanja, želje, nesebičnosti, optimizma – torej, človeškega najslabšega in človeškega najboljšega. Kdor doslej ni mogel razumeti, da biti invalid ni le nezmožnost hoditi, ampak je tudi umanjkanje samoumevnosti lastnega telesnega, na čemer sloni večina naše biti, bo po branju te knjige temeljito premislil vrednost »hiše«, v kateri biva. Nenazadnje pa bo vsak, ki se z invalidnostjo sooča in se mu v kakšnem trenutku zazdi, da je sam in da ne zmore, ob branju nenadoma spoznal, da ni in da zmore. Vsekakor je Ne domišljaj si! čtivo, ki mora biti na policah vsakega rehabilitacijskega centra in ambulante, pa tudi na naših domačih policah. Da ne pozabimo, da je ne misliti na bolečino velik blagoslov.