Gal Kirn : Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugoslavij
Podrobnosti knjige
Poglobljena sinteza kritičnega vzporednega branja Althusserjevih del in kritike (realizacij) idej komunizma ter rekonstrukcije spora med liberalci in komunisti, jugoslovanske socialistične poti, emancipacije, egalitarnosti, samoupravljanja, zadružništva, politike neuvrščenosti. Osredotoča se na dve glavni obdobji: na politiko preloma v času med drugo svetovno vojno in po njej ter na zgodovinske procese, ki so že sredi 60. let kazali na prehod v kapitalizem znotraj socialističnega sistema. Izhodiščna teza študije je, da moramo našo nedavno preteklost razumeti onkraj prevladujoče ideološke prizme, ki na eni strani nostalgično opeva dobre stare čase, na drugi strani pa želi demonizirati vse, kar je povezano s socializmom,Titom in Jugoslavijo, v totalitarno paradigmo. Inovativnost avtorjevega pristopa je, da poglobljeno razčlenjuje spodletelost sodobnih teorij tranzicije, ki se osredotočajo zgolj na prehod iz 80. v 90. leta, na tako imenovani demokratični prehod iz socializma v kapitalizem.
Lastnost | Vrednost |
---|---|
Založba | Sophia |
Zbirka | Naprej! |
Spremna beseda | Lebowitz, Michael A. |
Leto izdaje | 2015 |
Strani | 432 |
Jezik | slovenski |
Tip datoteke | epub |
ISBN | 9789616768962 |
Izvodov na voljo:
- Prost
- Prost
- Prost
-
Zaseden
Še 3 dni 35 min in 6 sekund
Pokukaj v knjigo
Dolg opis
Avtorjev knjižni prvenec kritično in inovativno posega v diskusije o socialistični Jugoslaviji. Zakaj in kako je bil poražen jugoslovanski socialistični projekt? Kako so se transformirale ideje iz časa partizanskega gibanja do prve tranzicije v obdobju 1965–1971 ter druge po sistematični razrušitvi Jugoslavije? Kakšno je bilo razmerje med novim kot posledico in ciljem preloma ter reprodukcijo, ki se je izražala v ideologiji in državi?
Poglobljena sinteza kritičnega vzporednega branja Althusserjevih del in kritike (realizacij) idej komunizma ter rekonstrukcije spora med liberalci in komunisti, jugoslovanske socialistične poti, emancipacije, egalitarnosti, samoupravljanja, zadružništva, politike neuvrščenosti. Osredotoča se na dve glavni obdobji: na politiko preloma v času med drugo svetovno vojno in po njej ter na zgodovinske procese, ki so že sredi 60. let kazali na prehod v kapitalizem znotraj socialističnega sistema. Izhodiščna teza študije je, da moramo našo nedavno preteklost razumeti onkraj prevladujoče ideološke prizme, ki na eni strani nostalgično opeva dobre stare čase, na drugi strani pa želi demonizirati vse, kar je povezano s socializmom,Titom in Jugoslavijo, v totalitarno paradigmo. Inovativnost avtorjevega pristopa je, da poglobljeno razčlenjuje spodletelost sodobnih teorij tranzicije, ki se osredotočajo zgolj na prehod iz 80. v 90. leta, na tako imenovani demokratični prehod iz socializma v kapitalizem. Namesto enoznačne opredelitve zgodovinske forme jugoslovanskega socializma daje vpogled v kompleksno družbeno formacijo, ki jo prečijo politični, ideološki in ekonomski konflikti. Socializem razume kot protislovno zmes kapitalističnih in komunističnih elementov, zato je tranzicija zanj nekaj najbolj imanentnega. Tudi z mednarodnega vidika je študija ena redkih, ki se ne omejuje na razpad Jugoslavije in iskanje vzrokov za vojno, temveč nadaljuje delo ekonomskih zgodovinskih del s konca 80. (Catherine Samary) in sredine 90. let (Susan Woodward, Branka Magaš).
"Ali so klice restavracije kapitalizma v nekdanji Jugoslaviji
pognale z vznikom samoupravljanja nacionaliziranih industrij? Morda.
Tudi če so, se velja spomniti na komentar Victorja Sergea o razmerju med
boljševizmom in stalinizmom: v »Odgovoru Ciligi« je pripomnil, da
boljševizem nosi v sebi veliko drugih klic, množico drugih, zato je
pomembno, da ne pozabimo realno obstoječih alternativ stalinizmu.
Podobno velja za zgodovino eksperimentiranja z delavskim upravljanjem v
nekdanji Jugoslaviji: ne smemo pozabiti, da je vsebovalo različna semena
in klice, ki so se bojevali med seboj. Ta zgodovina je s številnih
vidikov izgubljena. Izgubljena, ker se je v državah, ki so spadale v
sovjetsko območje, znašla na seznamu prepovedanih izkušenj; izgubljena,
ker so jo lobotomije, opravljene na državah nekdanje Jugoslavije,
kirurško poškodovale; drugod pa izgubljena, ker se je končala neuspešno.
Zato jo le redki poznajo v splošnem ali natančno.
Toda v času, ko […] zaradi inherentnih značilnosti kapitalizma soočamo z
očitno krizo, je izjemno pomembno, da razumemo zgodovino
jugoslovanskega eksperimenta – še posebej zato, ker številni ljudje, ki
kapitalizem zavračajo (odbija pa jih tudi »realsocializem« Sovjetske
zveze in njenih kopij), odgovor vidijo v zadružništvu. Je to res
odgovor? Poznavanje zgodovine jugoslovanskega tržnega samoupravljanja
lahko razkrije marsikaj o tendencah družbe, ki sistemsko temelji na
individualnih zadrugah.
Boj med sistemi (s svojimi napetostmi in protislovji) je pomemben del
zgodbe, ki jo pripoveduje Kirn. Ko primerja značaj jugoslovanskega
modela iz šestdesetih let (še posebej po tržnih reformah iz leta 1965) s
tistim iz petdesetih, poudarja, da so sčasoma v posameznih podjetjih
začeli prevladovati tehnokrati, v celi vrsti političnih in družbenih
institucij, povezanih s samoupravnim državnim aparatom, pa novi
izvedenci. Pravi, da je šlo za odločilni zasuk v razmerju sil; nakazal
je vse večjo prevlado trga nad planom, vse večjo prevlado
kapitalističnih tendenc – prevlado, ki se je krepila, dokler ni povsem
porazila jugoslovanskega modela.
Na tem mestu moram opozoriti na Kirnov premislek Althusserjeve analize
Machiavellija in »politike srečanja«. Kako je »novi princ« ustvaril in
izpopolnil prelom s staro družbo? Kako je nadaljeval začeto
revolucionarno srečanje? Kar zadeva Kirna, je jasno, da princ (Zveza
komunistov) v šestdesetih letih (z Althusserjevimi besedami) ni bil več
pozoren na domišljijo in ustvarjalnost množic. Zveza ni ustvarila
razmer, v katerih bi se delavci lahko preobrazili skozi prakso, temveč
je reproducirala podrejanje delavcev dominantnim tehnokratom,
okrepljenim s tržnimi razmerji, in izvedencem državnega aparata. V
nasprotju z njenimi pobudami v času partizanskih bojev in v petdesetih
letih, v kolikor revolucionarnega srečanja ni aktivno nadaljevala z
mobilizacijo delavskega razreda v šestdesetih, se je partija preobrazila
in začela ovirati revolucionarno srečanje.
Osrednji poudarek knjige Gala Kirna se izrisuje iz uveljavitve tega, kar
sam prepoznava kot temeljno premiso Althusserjevega projekta
(analizirati reprodukcijo in privzeti stališče razrednega boja): v
nekdanji Jugoslaviji so semena restavracije kapitalizma uspevala, ker
proces ni bil dovolj komunističen. Knjiga pa kljub temu ne razglaša
abstraktnega slogana komunistične ideje, temveč spremlja realni proces
interakcije, v katerem se je izgubil očitni potencial za nadaljevanje
revolucionarnega srečanja. Na ta način razkriva, česa ne bi smeli početi
– razčlenjuje lekcije, ki se jih lahko (za naslednjič) naučimo iz
njegove zgodovinske in teoretske raziskave."
- Iz spremne besede Michaela A. Lebowitza