Jernej Kosi : Kako je nastal slovenski narod

Dolg opis

Študija, ki je obenem avtorjev knjižni prvenec, obravnava razvoj slovenskega nacionalnega gibanja med drugo polovico 18. stoletja in sredino 19. stoletja. Temelji na kritiki razumevanja sodobnih narodov kot neposrednih dedičev starodavnih človeških skupnosti, zlasti pa tistih interpretacij, ki tako linearno kontinuiteto iščejo v jezikih, kajti konec 18. stoletja in v začetku 19. je v tako imenovanih slovenskih deželah (in širše) obstajalo več slovenskih narečij, ki so konkurirala kot knjižni jezik, in sploh ni bilo nujno, da bi »tekmo« za prvenstvo v ultimativni kodifikaciji knjižnega jezika dobila, denimo, kranjščina. Po avtorju je bilo dejstvo, da se je slovenski knjižni jezik zvezal prav z določenimi deželami, dokaj veliko naključje. Goli obstoj posameznega narečja, ki je deloval v vlogi knjižnega jezika, sam po sebi namreč še nikakor ni zadostoval za narodno afirmacijo.

Ena od osrednjih točk študije je tudi soočenje konceptov sodobnih teorij o narodih in nacionalizmih s konservativnimi in naivnimi paradigmami. Avtor se primarno opira na analize E. Gellnerja, B. Andersona, E. Hobsbawma, M. Hrocha ter J. Leersona in pojav narodov kot zamišljenih skupnosti interpretira kot fenomen moderne dobe, ki sta jo zaznamovali francoska (1789) in marčna revolucija (1848). Izmed slovenskih avtorjev se opira zlasti raziskave F. Zwittra, V. Melika, J. Cvirna in P. Štiha.

Pomembno opozarja na paradoks slovenskega zgodovinopisnega pozitivizma: slovenski pozitivisti, ki so prisegali na rigorozno in kritično rabo zgodovinskih virov, niso dvomili o obstoju Slovencev v zgodnjem srednjem veku, pa čeprav v ustreznih dokumentih za tovrstno verovanje niso našli niti enega samega dokaza. Dejansko podlago takega verovanja avtor prepoznava v naivnem razumevanju narodnega jezika kot monolitnega (objektivnega) in malodane nadzgodovinskega sistema, ki da je slovensko narodno skupnost vzdrževal pri življenju dolga stoletja. Ta naivna podmena je avtorjeva rdeča nit. Jedro dela tako predstavlja natančna in izvrstna analiza poskusov sistematizacij različnih deželnih (slovenskih) jezikov, katere je tako ali drugače spodbujala avstrijska oblast, ki je v drugi polovici 18. stoletja začela graditi moderni šolski aparat. Brez tega aparata, ki je proizvajal beročo populacijo, bi bila prizadevanja narodnega gibanja in njegovih akterjev leta 1848 tako rekoč nemogoča. Slovensko nacionalno gibanje, ki se razvije v letu 1848 (prizadevanja Matije Majarja in publicistična dejavnost v okviru legendarnih Kmetijskih in rokodelskih novic), je bistveno povezano s to predzgodovino. Avtor analizira dela in delovanje zgodnjih slovenskih jezikoslovcev in zavrača tezo, da so nekateri izmed njih postali narodni voditelji, ker naj bi jih do slovenske nacije pripeljali rezultati njihovih raziskav. Pomemben je zgodovinski kontekst – razvoj šolstva in dogodki revolucionarnega leta 1848. V tej luči avtor kritično ovrednoti tudi interpretacijo o Trubarju kot narodnem buditelju, saj je bil njegov projekt v resnici izgradnja verskega in ne nacionalnega občestva; njegova jezikovna prizadevanja je torej treba obravnavati v tem kontekstu. Podobno tudi Jerneja Kopitarja ni mogoče obravnavati kot nacionalista.

Študija je napisana izrazito homogeno, podpoglavja se praviloma zaključujejo z zastavitvijo novega problema, ki se razrešuje v nadaljevanju – zanimivo branje za kar najširši krog bralcev.