Michael Heinrich : Kritika politične ekonomije

Dolg opis

Študija Kritika politične ekonomije: Uvod je tako rekoč obvezna sekundarna literatura k Marxovemu Kapitalu, po mnenju mnogih poznavalcev je kljub hudi konkurenci najboljši uvod, v nemškem izvirniku je izšla že v nekaj ponatisih. K prevodu je dodan avtorjev nov predgovor, napisan posebej za to izdajo, v katerem razčlenjuje sedanje gospodarske in politične razmere v Sloveniji in Evropi, zato je študija še aktualnejša in jo toliko bolj priporočamo v branje. Ali kot je zapisal pisec spremne besede: »Odlika novega branja Marxa, ki se v polni meri kaže v Heinrichovem delu, je v njeni kritični afirmaciji Marxovega projekta kritike politične ekonomije, v afirmaciji Marxove analize kapitalizma kot temeljnega orodja za celostno kritiko kapitalistične družbe in kot orodja družbene emancipacije, ki pa se pri uporabi tega orodja zaveda tudi njegovih ambivalentnosti. Po eni strani s tem presega dogmatično branje Marxa, ki je bilo vse prevečkrat značilno za svetovnonazorski marksizem. Delo, kot je Heinrichov Uvod, ki poleg lucidne analize teoretskih konceptov iz Marxovega Kapitala pozornost posveča tudi nekaterim problemom in nejasnostim Marxove teorije, lahko h krepitvi Marxovega teoretskega projekta prispeva veliko več kot tradicionalno marksistična branja, ki si na ramena nalagajo (nemogočo) nalogo, da bi Marxov Kapital ali pa kar celoten Marxov opus prikazali kot popolnoma dovršen in izpopolnjen korpus vednosti brez vsakršnih nekonsistentnosti in napak. Po drugi strani pa novo branje Marxa prav s tem ponuja najmočnejše orodje, s katerim je mogoče pobiti argumente različnih postmarksističnih avtorjev, ki si, četudi neuspešno, nadvse trudijo dokazati, da je Marxova analiza kapitalizma zastarela in anahronistična. Ti namreč v svojih kritikah 'zgodovinskega determinizma', 'ekonomskega redukcionizma' in ostalih usodnih zmot, na katerih naj bi temeljila Marxova teorija, bolj kot Marxovo teorijo kritizirajo vulgarizacijo te teorije s strani svetovnonazorskih marksistov.« Novo branje Marxa, na katerega se opira Heinrich, kar najdosledneje sledi Lukácsevi maksimi, da lahko revizionizem premagamo le tako, da obenem premagamo tudi dogmatizem.