Mirjana Steblovnik: Buen Camino, peregrino

e-knjige za mladostnike / Turistika in potopisi

Buen Camino, peregrino Mirjana Steblovnik

Santiago de Compostela

Potovanje po znameniti romarski poti proti Caminu. Popis celotne poti iz osebnega, doživetega stališča z obiljem lastnih fotografij (foto: Valentin Steblovnik)

Lastnost	Vrednost
Založba	CLD
Zbirka	Potopisi
Spremna beseda	Mohor Hudej
Oprema	Bojan Ekselenski
Leto izdaje	2015
Strani	185
Jezik	slovenski
Tip datoteke	epub
ISBN	9789616458078

Izvodov na voljo:

Prost
Prost
Prost
Zaseden

Še 3 dni 35 min in 6 sekund

Mirjana Steblovnik: Buen Camino, peregrino

Kupi Izposodi

Dolg opis

Obstaja samo ta trenutek in to, kar ravnokar počnemo. Kaj občutim, kaj razmišljam, kako deluje ta trenutek? Od tega trenutka je odvisna moja prihodnost…pomembno je, kaj ravnokar čutim in kakšna je vsebina mojih misli. Ta je tista, ki piše scenarij življenja. Življenje od vseh nas zahteva spremembe. Prav vsak je pred izkušnjo novega načina razmišljanja, čustvovanja in delovanja…pa če si tega želi ali ne.

Želja in odločitev: »Zakaj Camino?« se pojavlja kot glas, ki me vodi v razvoj, v spremembo ... njen namen je, da me vodi v spremembo, da me prestavi naprej, da ne bi obstala na mestu. Želja je le kot iskra, ki zaneti požar mojega premika. In ta želja, je najmočnejše sredstvo, ki mi pomaga, da res začutim sebe in se začnem ukvarjati samo s tem, kaj lahko naredim za to, da uresničim to, kar v meni raste kot hrepenenje.

Seveda pa se mi ob želji, ki se mi je utrnila, pojavi vprašanje, kaj lahko naredim, da bi jo izpolnila. Moje trenutno stanje mi ne vzame poguma in mi ne onemogoči izpolnitev te želje, saj vem, da lahko človek uresniči vsako željo, ki se mu pojavi. Ker se mi je pojavila, sem zrela za njeno izpolnitev. Vem, jaz sem tista, ki se odločam, ali bom nosila oblačila stkana iz svetlobe ali iz niti senc. Prišel je trenutek, da grem na pot do svetlobe in da bom šele takrat lahko v resnici nekaj tudi naredila in se ne samo trudila, da bi.

Poleg tega pa sem sklenila pakt sama s seboj ... odločila sem se, da ne bom več svojih misli dojemala, kot da so dejstva, temveč jih bom izzvala. Torej sem se odločila, da se bom lotila ravno tistega, česar ne maram. Na tej poti se bom opazovala, sprejemala resnice o sebi, ki mi jih zrcalijo drugi in iskreno premislila o njih.

Pomislim na svojo preteklost, spoznam, kaj vse sem naredila, da je moje življenje bolj trdno in v ravnovesju. Ob odločitvi, da grem na to pot čutim, da vstopam v novo poglavje svojega življenja in poskrbela bom, da bo knjiga, ki jo s svojim življenjem pišem, vesela in zabavna, ne pa drama.

Strah, ki ga čutim ob odločitvi je tudi priložnost za nov vstop, je kot nova vrata, skozi katera vstopam v čisto nov svet, v svet novih priložnosti in možnosti. In moje zdravilo proti strahu so radost, veselje … zavest sem prestavila v srce, tam me je čakal šepetalec, ki mi je nenehno šepetal to, kaj je prav za mene … imam neomejene možnosti in veliko priložnost…ne smem omejevati svoje svobode s tem, da objemam strah … zaupam in ne pozabljam, moja omejitev je nebo.

In če že imam občutek, da bo v moje življenje vstopila sprememba, temu zaupam in se predajam … mogoče bom imela vsaj priložnost razumeti, zakaj moje življenje potrebuje spremembo. Globoko v sebi občutim željo, hrepenenje in potrebo … in vse to se že jasno kaže v mojem zavedanju … torej, prišel je čas, da to uresničim.

Na poti si želim predvsem preobrazbe, saj mi je dovolj tega, da me je strah obstajati, biti to, kar v sebi čutim, da sem, da se moram nenehno nečemu prilagajati ... in tako zdaj že sama ne vem kdo sem…bojim se biti prepoznana, kdo sem v sebi, kaj v resnici mislim in kaj čutim. Vse to me hromi, ker imam v sebi praspomin na otroštvo, ki mi ves čas šepeta, da nisem dovolj dobra … Ko že slutim, da je nekaj dobro zame, in to svobodno izrazim, se okolica pogosto upre, ker tako izstopim iz črede in postanem drugačna. In spet izginem v množici enakih ljudi ...

Vse to je življenje nas vseh. Vsak nosi svoje izkušnje, svojo resnico, vsak ima svoj način življenja in svoj način razmišljanja, tako se ločimo med seboj. Ta ločitev pa je hkrati integracija, kajti ločeni vemo, kaj nam je všeč in kaj ne, in drugega ne obsojamo, ko izraža zase enako, drugačnost brezpogojno sprejemamo in to je integracija. Vse to želim na poti predelati, postati boljša osebnost in to bo dejanje iz radosti. Vem, da so moja čustva in moje misli energija, ki jo ustvarjam, ta pa gre v vesolje in pritegnila mi bo energijo iste vibracije. Zato puščam stvarstvu, da mi bo odprlo vrata in mi pokazalo pot do tega, kar želim. Vse kar počnem je, da vidim končni rezultat tega, kar želim doseči in z vizualizacijo povezujem dobre občutke. Občutke radosti in veselja, kot da rezultat že je, čeprav ga še ni. In odpirajo se mi vrata proti uresničitvi.

Namera, ko se v sebi dokončno odločim, da bom šla na to pot me osvobodi. V sebi začutim, da vse vibrira z dobro vibracijo. Predam se z zaupanjem, moja boleča energija je umrla, jaz pa sem zrastla nova, srečnejša, svobodna in brez omejitev, ki sem jih prej pletla v svoji glavi ter se z njimi dušila. S strahovi sem opravila, ko sem se v sebi odločila z jasno namero.

Postala bom kot feniks, zrasla bom iz pepela v novih barvah, v novi obliki in vsebini. Ne gre za to, da preživim neko krizo, gre za to, da to uporabim kot priložnost, v kateri lahko zasijem v novi luči.

In odločitev je dokončno padla. Zavem se, da sama nadzorujem svoje življenje, sama ustvarjam svojo prihodnost. Pred sabo imam verjetno svojo največjo avanturo in obljubila sem si, da bom vstopila v to pravljično deželo … lotevam se izzivov z optimizmom in zaupanjem.

KAJ JE CAMINO?