Janja Vidmar : Naš Tone ne Tone

Tone ne tone je humoren prikaz vsakdana povprečnega Slovenceljna Toneta, ki se mu v življenju ne zgodi nič omembe vrednega – proizvodno delo in pivce (več enot) po službi, s katerim redno glasno nazdravljajo s pivskimi kameradi, kot bi šel osnutek že skozi parlamentarno komisijo. Zaradi zdravstvenih težav se mora po navodilih mladega zdravnika odpovedati ocvirkov, pohanega in ostale prave hrane ter pisati dnevnik zdravstvenega stanja. Tone vanj vključi pametovanje o vseh in vsem, zlasti o družbenem in političnem dogajanju, in stresa sodbe kot najvišji arbiter, pri tem pa ne opazi lastne majhnosti in je večkrat deležen posmeha okolice. A klofuta se mu vrne. Doma ga pričaka pismo, v katerem mu marljiva žena Angelca sporoča, da mu bo odslej prihranjena njena jezikova župa, saj ga zapušča. Tone se znajde v nepredstavljivi situaciji, ki pomeni tudi njegovo novo rojstvo. Nekoč 'pravi ded' si omisli novo rekreacijo – ples na drogu. A tam med drugim spozna tudi, da so brhke bosonoge dekline, ki zapeljivo krožijo okrog drogov, še vse kaj drugega od idealizirane podobe.

Humoren roman z družbenokritično ostjo nastavlja ogledalo naši družbi, s potenciranjem tipičnih človeških karakteristik, občečloveške neumnosti in majhnosti, pa tudi z razgaljanjem nemoči ob življenjskih prelomnicah se izredno duhovito dotakne hipohondrije, predsodkov, stereotipov (o ženskah), egocentričnosti, tradicije ter vzgoje 'iz roda v rod', je poln sarkazma in ga bogatita izbrušen, avtorici lasten slog s prvinami štajerskega dialekta in tematiki primerno sočno besedišče.