Antonella Bukovaz : 3 x 3 besede za teater
Podrobnosti knjige
3 x 3 parole per il teatro
3 x 3 besede za teater je čisto posebna pesniška zbirka Antonelle Bukovaz, pesnice iz Benečije, ki svojo poezijo prvič izdaja tudi v slovenščini. Besedila za dvojezično pesniško zbirko 3 x 3 so nastala za sonorično gledališče Hanne Preuss, v katerem je tudi sama nastopala.
Lastnost | Vrednost |
---|---|
Založba | ZTT |
Prevod | Alenka Jovanovski, Marko Ipavec, Ace Mermolja |
Leto izdaje | 2016 |
Strani | 52 |
Jezik | italijanski, slovenski |
Tip datoteke | epub |
ISBN | 9788871742014 |
Izvodov na voljo:
- Prost
- Prost
- Prost
-
Zaseden
Še 3 dni 35 min in 6 sekund
Pokukaj v knjigo
Dolg opis
3 x 3 besede za teater je čisto posebna pesniška zbirka Antonelle Bukovaz, pesnice iz Benečije, ki svojo poezijo prvič izdaja tudi v slovenščini. Antonella Bukovaz, doma iz vsem dobro poznane vasice Topolovo, že več let piše v italijanščini, svoje stvaritve pa na svojevrsten način predstavlja na performansih in literarnih dogodkih. Besedila za dvojezično pesniško zbirko 3 x 3 so nastala za sonorično gledališče Hanne Preuss, v katerem je tudi sama nastopala. Fotografije s predstav, s katerimi je opremljena knjiga, so delo Nade Žgank. Oblikovanje zbirke je podpisal Rado Jagodic.
»Lira kot lirika bi lahko bila znamenje pesmi Antonelle Bukovaz. Poudarjanje ritma, zvoka in abstrakcij ter uporaba mnogih nedoločnikov in tretje osebe namesto prve in druge (jaz in ti) nas privedeta v svet, ki je vzporeden otipljivemu in zemeljskemu. Je, a ni še jaz. Pesem nas vodi v življenje, ki nastaja v meglicah; ni še zgodovina, a to postaja. Bližamo se nečemu, kar je komaj slutnja. (…) Beseda se potaplja v prasvet, v praživljenje, v nedoločeno kemijo, iz katere se rojeva življenje, ki komaj išče svojo obliko. Slednjo bo našlo, ko bo vstopilo v zgodovino v hkratni pripravi na vrnitev med meglice. Prestop se zgodi, a je obenem predprag sestopa. Vzporedna svetova, prasvet nastajanja in svet jasnih oblik, se prepletata, objemata in odbijata.« Ace Mermolja
»Bralca ranijo ostre bodice, ki povzročajo bolečino. Pod kožo duše se zapičijo 'drobci ljubezni na konicah prstov'. Eros je ogenj, ki utripa v tkivu, sam postane glas, ki kliče. Protagonist scene je žensko telo, kot da bi bilo množina vsega, ob kateri je moški trud le masa. Ta kroži v vrtincu gravitacijske sile, ki je čista energija. V njej pronica neoprijemljivo v najintimnejše in skrivnostno tkivo nekega divjega in svobodnega jaza, ki ponosno poje svojo drugost. Ostalo je zamolčani nič, 'ker je smrt korenina/med tišino in praznino'.« Angelo Floramo