Ace Mermolja : Okruški

Dolg opis

Tokrat je Mermolja razdelil pesmi v šest krajših poglavij, čeprav je vsaka pesem enota zase in opustil cikluse, ki so bili doslej značilni za njegovo pesnjenje. Jezik je metaforično obogaten, obenem pa se pesmi navezujejo na oprijemljivo stvarnost s prizori ostarelih, podobami bolezni, spomini na nekdanje ljubezni, ki se prepletajo z belino bolniških sten, opisi pokrajin, kamor lega h gledalcu smrt, razmisleki o spominskih obeležjih, upokojitvi in novimi grožnjami, ki iz Wall Streeta prihajajo v staro Evropo.

Avtor pravi, da se je knjiga oblikovala v celoto ob izbiranju in uvrščanju posameznih pesmi. Pri pisanju pesniških beležk, ki jih je nato z nemajhnim trudom obdeloval in pilil, je pisca spremljala precej običajna slika: zeleno-modra črta, kjer se dan izliva v noč, a ni še tema, ni pa niti več svetlo. Po stopničkah je staranje zadobivalo problematične prispodobe. Nekatere pesmi pripovedujejo konkretne slike iz avtorjevega življenja, druge pa izražajo avtorjeva razmišljanja o sodobnosti, kjer padajo v senco številna navdušenja, upi, ideje in utopije

Naslov zbirke Okruški je nastal ob opazovanju stare hiše v dežju, kjer omet pada po koščkih na pločnik, prebivalci pa odhajajo v nova stanovanja. Le nekaj upokojencev nima s čim in kam iti.

V tej končni igri avtor zastavlja tudi vprašanje same ustvarjalnosti in njenega erotičnega naboja. Izrazil je strah pred ponavljanjem ali zgolj »tehničnem« pisanju, ko avtor nima več kaj bistvenega dodati. Temu se je v pesniški zbirki po lastni presoji izognil, za prihodnost pa ni več nobenega zagotovila. Vsekakor bo zbirka Okruški zanimiva za bralce, ki so se srečali z dosedanjo Mermoljevo poezijo in ji priznali določeno vrednost.